Marketinške lekcije nekega drugega časa — in medija, ki ga ni več

Pozna devetdeseta. Svet se odpira in tudi slovenski potrošniki z velikim veseljem odpirajo denarnice. Jaz sem sicer še osnovnošolka, a zato nič manj dovzetna za lepe stvari, ki mi jih servirajo televizija, revije in izložbe. 

Dvakrat na leto pa naše potrošniške sanjarije dobijo prav poseben zagon:

Na mizi se namreč pojavi katalog Quelle.

Podajali smo si ga med različnimi gospodinjstvi in ko je končno prišel, je bil to zame skoraj prazničen dogodek. Sledilo je listanje, iskanje razdelka za punce in potem analiziranje ponudbe. 

Kaj bi? Kaj lahko? Kaj bi, če bi lahko karkoli? 

In za tem dnevi (tedni?) poglabljanja v mere, listanje še drugih kategorij, ker zakaj pa ne, in vprašanja, ki je zaznamovalo številne interakcije znotraj razširjene družine: 

“In, že veste, kaj boste naročili iz Quelle?”

Vedno se je nekoliko mudilo z naročilom, ker je vsak želel izdelke čimprej, naročalo pa se je preko ene, skupne naročilnice (?). Po drugi strani pa smo si za odločitve vedno vzeli dovolj časa, se o njih veliko pogovarjali, pisali sezname, izdelke označevali z zvezdicami…  

💡 Quelle ni bil stvar momenta. Bil je experience – izkušnja, ki je vključevala različne deležnike, povezovala, zabavala in nasploh zavzela precej časa in prostora.

V katalogu Quelle si vedno našel izdelke, ki so te nagovorili. In to kljub temu, da je bila sekcija za punce – najstnice – omejena na le nekaj strani. 

A prav s to svojo omejeno ponudbo se je uspešno izognil paradoksu izbire in kupcem olajšal odločitve.

Spominjam se, koliko časa sem nekaj let kasneje preživela na Asosu. Ne glede na izbrane filtre je bilo zadetkov vedno za več strani. Brskanje med tisoč različnimi (a v resnici zelo podobnimi) kosi je na začetku imelo svoj čar – a vedno je prišla točka, ko sem stran preprosto zaprla, ker je bilo enostavno too much. 

💡 Quelle je razumel, kaj pomeni ravno prav izbire. Najbrž nisem edina, ki to pogreša tudi v sodobnih nakupovalnih izkušnjah – digitalnih in analognih. Don’t make me choose! 

Seveda je svoje prispevalo tudi dejstvo, da je Quelle v gospodinjstva priromal le dvakrat letno. Obe ediciji – pomlad/poletje in jesen/zima – sta uspeli pričarati občutke, ki jih sicer težko zapakiraš skupaj; zgodnja pomlad, velikonočni zajčki in vroče poletje so vabili k sanjarjenju nekje marca, septembra pa je bil čas za vrnitev v šolo/službo, zimske radosti in praznike. 

Vsaka stran je uspela nagovoriti različna hrepenenja in listanje kataloga se je zdelo kot nekakšen sprehod po mesecih, ki prihajajo. 

Ne preseneča, da so bili moji občutki najbolj intenzivni ob božičnih tematikah; pižame, sveče, družinska sreča… in  – moj najljubši del (oz. stran) – praznične bonboniere. 

Oh, kako sem si jih želela. 

Zdele so se mi zares popolne; izgledale so velike, polne, in embalaža je bila veliko bolj napredna od tistih žalostnih rjavih/zelenih/temno modrih bonbonier, ki so se takrat dobile v trgovinah. Ko odrastem, jih bom redno naročala za čisto vsake praznike in z njimi obdarovala bližnje.

💡 Quelle je uspel s pravo komunikacijo (slike, struktura, besedila) ustvariti močne vtise in nagovoriti čustva – s tem pa vzbuditi tiste prave, pristne želje, ki seveda niso želje po predmetih, ampak po tistem neulovljivem. 

To deluje, to sproža nove in nove želje, taka je narava te igre. 

Minevale so torej sezone, zaznamovane s Quelle katalogi, in minevala so leta. Ne spomnim se, kdaj sem zadnjič zasanjano listala katalog, vem pa, da ta danes ne obstaja več.

Nič ne bo s tistimi bonbonierami. 

💡 Kljub dolgi zgodovini in uspehu je podjetje Quelle leta 2009 bankrotiralo, saj je predolgo ignoriralo nove trende nakupovanja in priložnosti nove tehnologije – interneta.

Tistega interneta, ki nam je svet še bolj odprl in nam omogočil nakupe kar brez odpiranja denarnic. Interneta, ki nam je dal družbena omrežja, influencerje, Pinterest boarde in Instagram. Interneta, kjer so vedno na voljo najrazličnejši katalogi; od poceni kitajskih ponaredkov do high-end kosov iz druge roke.

Pa vendar se mi zdi listanje teh sodobnih, digitalnih katalogov tako zelo drugačno; veliko manj socialno, veliko manj čustveno nabito (ker jaz sem si tiste čokolade res NORO želela), veliko manj občuteno.

But then again… 

A se temu slučajno reče nostalgija?